Havarijski komisar svetuje: kako ravnati v primeru škode, nastale med prevozom

80 % škode med prevozom nastane zaradi pomanjkljivega načrtovanja in neustrezne embalaže. Nihče ne razmišlja o tem, kaj pravzaprav prevaža in kako je to treba zapakirati.

Kaj je najbolj fascinantno pri poklicu havarijskega komisarja?

Da pri vsaki škodi spoznam kaj novega. Nove ljudi, novo tehnologijo. Spoznavam nove skupine blaga. Sem kot nekakšen »majhen« detektiv. Moj veliki vzornik je »Columbo«.

Kakšna je vloga havarijskega komisarja? Tožilec, izvedenec ali sodnik?

Sem tisti, ki ugotavlja! Ugotavljam nastalo škodo, višino in vzrok. Zakaj je nastala, kako velika je? Je škoda resnično nastala v tolikšni višini, kot je navedeno? Ali je blago popolnoma uničeno? Se lahko kaj uporabi, sortira ali popravi?

Dandanes se prevaža vse mogoče – od jabolk do zobnih ščetk. Vse se lahko poškoduje. Možnosti za nastalo škodo je torej ravno toliko, kot je izdelkov.

Koliko časa traja, da rešite primer škode, nastale med prevozom?

Popolnoma različno. Nekatere škode niso tako očitne. Ugotavljanje škode traja dlje, kadar je treba raziskati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Imeli smo npr. škodo na mesu, ki je do prejemnika prišlo večinoma pokvarjeno. Raziskava je razkrila, da so blago natovorili prestaro in pretoplo. Tako smo lahko izključili škodo, nastalo med prevozom. Voznik ni imel nobene možnosti, da bi nadziral postopek natovarjanja ali da bi preveril stanje blaga in njegovo temperaturo. V takšnem primeru je pomembno, da se te okoliščine zapiše na tovorni list.

Ali lahko poškodovano pošiljko še rešite?

Zagotovo. Pred kratkim so me poklicali, ker se je ob 6. uri zjutraj prevrnila pošiljka šunke. Najprej so menili, da jo bo treba zavreči. Mi pa smo tovor pospravili na čisto in pogoji so ostali znotraj določil za hladilno verigo. Tako smo rešili skupno 70 % pošiljke. Glede na svoje izkušnje lahko rečem, da lahko v 50 % primerov dosežemo zmanjšanje škode, ne glede na to, ali gre za igrače ali za zamrznjen tovor.

Koliko denarja lahko prihranimo, če najamemo havarijskega komisarja?

To se razlikuje od primera do primera. Če pomislimo, obstajajo podjetja, ki letno načrtujejo 80.000–160.000 evrov za škodne primere, kar je že ekonomski nesmisel. Denar odpišejo – ne da bi bilo to res potrebno – ker jim primanjkuje znanja ali pa so preveč lagodni! Pogosto sploh niso odgovorni za nastalo škodo.

Ali je v prevozniški in logistični panogi vloga havarijskega komisarja sploh znana?

Številni sploh ne vedo, da imajo to možnost. Številni pa si ne upajo. Nekateri mislijo, da je to naloga zavarovalnice. Ali pa nas prepozno vključijo. Torej šele potem, ko bi potrebovali stekleno kroglo, da bi ugotovili, kaj se je pravzaprav zgodilo. Vsak komisar v svojem okolišu se odpravi na pot v pol ure in je najkasneje čez dve uri na licu mesta, kjer si ogleda tovor. Splača se počakati tudi največ tri ure. Na koncu prihranite čas, živce in denar. Vsako uro po nesreči se stanje škode spremeni. Zadnjič smo imeli primer, ko je bil tovor le napačno natovorjen. Napako smo odkrili povsem naključno, ni bila očitna. Podjetje bi moralo plačati 40.000 evrov, čeprav ni bilo krivo.

Kdo plača havarijskega komisarja?

Če se o tem dogovorite z zavarovalnico, stroške praviloma prevzame zavarovalnica.

Kateri so najpogostejši vzroki za nastanek škode med prevozom?

80 % škode med prevozom nastane zaradi pomanjkljivega načrtovanja in neustrezne embalaže. Nihče ne razmišlja o tem, kaj pravzaprav prevaža in kako je to treba zapakirati. Povezava od proizvodnje do prevoza ni jasna. Za to so v podjetjih odgovorne posamezne osebe, ki med seboj pogosto ne komunicirajo dovolj.

Primer: v dobrih starih časih kralja Ludvika so vino prevažali v lesenih zabojih. Vinske steklenice so dodatno zavili še v svileni papir, da se ne bi opraskale. Tekom časa so se domislili, da lahko vino prevažajo v kartonskih škatlah na paletah. Potem so postajale kartonske škatle vedno tanjše in cenejše. Če želimo danes v trgovini kupiti kartonsko škatlo vina, ne moremo biti prepričani, da bo ta ostala cela do blagajne.

Tovorna vozila takšne poceni kartonske škatle običajno prevažajo več kot 600, 1.000 ali 2.000 kilometrov daleč. Steklenice se premikajo, material se obrabi. Če mora voznik nenadoma močno zavirati, se tovor poškoduje in ne bo sprejet. Na koncu vozniku rečejo: »Grdo si vozil. Ti si kriv.« Povsem jasno pa je, da je to krivda pošiljatelja. Blago mora biti zapakirano tako, da prenese tudi zaviranje v sili.

Na primer dejstvo, da boljša kartonska škatla, ki stane le malenkost več, blago 50 % bolje ohrani, pošiljatelja v podjetju večinoma ne zanima. Ozira se le na to, kaj bo prihranil. Posledice niso jasne ali pa niso predvidene. Takšno razmišljanje velja le na kratek rok. To ne velja le za prevozništvo, temveč tudi za skladiščenje. Varčujejo na napačnem koncu.

Kako je treba ravnati v primeru škode, nastale med prevozom? Kateri so osnovni nasveti?

Zelo dober vzor je Romunija. Če romunski voznik doživi škodo, nastalo med prevozom, izpolni izjavo, v kateri je navedeno vse najpomembnejše – od podrobnosti o vozniku do opisa škode. Na licu mesta posname fotografije s svojim aparatom, ki ga ima dandanes vsak pri sebi. Nič ne stane, če naredimo nekaj digitalnih fotografij. Lahko pa prihrani veliko denarja. Pomembno je, kako izgleda tovor na licu mesta, ne kasneje v skladišču. Na kratko: vnaprejšnje načrtovanje in komunikacija sta pomembna, da preprečimo škodo. Če nastane škoda, je nujno potrebna podrobna dokumentacija o stanju na licu mesta.